Revmatske težave so tiste, ki pripeljejo k zdravniku zelo veliko ljudi. Glavni vzrok je seveda bolečina, ki je dostikrat tako huda, da je ni mogoče prenašati. Revmatološke ambulante so polne, čakalne dobe dolge, tako da skoraj ni svetle točke, ki bi jo pred sabo videl tak bolnik. Pa ne gre le za starejše ljudi. Te vrste težav lahko pestijo tudi mlajše.
Res je, da je glavni problem revmatskih bolezni za bolnika bolečina. Tisto, česar se mnogi bolniki ne zavedajo, pa je, da je eden glavnih krivcev za bolečino vnetje. Obstaja več vrst revmatskih bolezni. Nekatere so zelo hude in jih praviloma zdravijo na kliniki z najsodobnejšimi zdravili (dostikrat so to biološka zdravila). Tokrat gre beseda o tistih, ki polnijo ambulante družinske medicine in pri katerih si lahko bolnik najbolj pomaga sam.
Če naj bi odpravil težave, je treba poskrbeti tako za bolečino kot za vnetje, oboje zmanjšati oziroma izničiti. Zdravila, ki jih v ta namen dobimo brez recepta v lekarnah (nekatera pa tudi v specializiranih trgovinah), delujejo pravzaprav na oboje: na vnetje in na bolečino. Večinoma so to nesteroidna protivnetna zdravila. Če zdravila (in mazila), ki jih lahko kupimo sami, ne pomagajo, pa lahko zdravnik predpiše močnejša na recept. Res bodo učinkovita, vendar pa imajo, žal, tudi za telo precej obremenilne stranske učinke. To velja tudi za sodobnejša zdravila (tako imenovane koksibe), ki sicer res varujejo črevesno sluznico, po drugi strani pa imajo slab učinek na srce.
53-letni Miha, poslovnež, ki je stalno na poti, pripoveduje, da mora povsod nositi s sabo zajetno torbico z zdravili. Ker ga bolijo kolena in ker je bolečina včasih neznosna, ima na voljo nekaj vrst zdravil proti bolečinam. Kadar je zelo hudo, vzame večji odmerek. Posledica je res olajšanje bolečin v kolenu, toda tudi to, da ga začne resno boleti želodec. Zato vzame druga zdravila, da prepreči težave v želodcu, zaradi česar ga že takoj mine ves apetit. Zgodi se, da ima tudi prebavne motnje, zato s sabo nosi tudi zdravila proti tovrstnim težavam. Ima tudi nekaj krem proti bolečinam. Vse to vsakič vzame s sabo na letalo, na primer. Ko potuje, ga muči nespečnost zaradi bolečin in posledic jemanja zdravil. Tudi proti nespečnosti ima zdravila. Namesto, da bi se več gibal, je prisiljen počivati, kar pa tudi ne koristi najbolj. Zdravnik mu je pomagal z nasveti in z recepti za zdravila. A videl je, da to ne bo dovolj, zato se je sam lotil raziskovanja po medmrežju.
Kar je Miha ugotovil, z veseljem pove vsakomur, kdor ga je pripravljen poslušati. Že nekaj časa s seboj nosi precej manjšo vrečko z zdravili, ker jih ne potrebuje več toliko. Na spletu je namreč prebral, da ljudje, ki so se znašli v enakem začaranem krogu kot on, jemljejo zdravila iz zdravilnega zelišča Harphagophytum procumbens ali po domače hudičev (tudi vražji) krempelj. Spletne klepetalnice so polne zapisov ljudi, ki so poskusili vse mogoče in ki so imeli zaradi množice zdravil vse več težav, na koncu pa so posegli po hudičevem kremplju. Kaj to sploh je, se je spraševal Miha in se najprej pomenil z zeliščarico na osrednji ljubljanski tržnici. Smejala se mu je in mu pojasnila, da te rastline pri nas ne bo našel, torej tudi ne nabral. Raste namreč samo v Afriki, v jugozahodnem delu in je zaščitena rastlina. Miha se je spet spravil za računalnik in brskal po objavljenem gradivu, da je prišel do zanj pomembnih podatkov: res je, rastline ne bo mogel dobiti, ker dejansko raste samo tam, na robu puščave Kalahari, na primer.
Tisto, kar koristi, so posebni gomolji, ki rastejo razvejano od glavne korenine, podobno kot nekakšen podolgovat krompir. Rastlina sama se na zemlji »plazi« po tleh. Ima zelo lepe rdeče cvetove, vendar pa je ves ta nadzemeljski del koristen samo zato, da ljudje vedo, kje kopati, da bodo naleteli na gomolje.
Pobiranje gomoljev je strogo nadzorovano, izvažanje tudi. Kako potem priti do pripravka iz teh gomoljev? Miha je našel izdelek, ki si ga je naročil iz tujine. Ker je prebral precej gradiva, med drugim tudi klinične raziskave, je vedel, kaj lahko pričakuje: da morda na začetku ne bo večjega učinka, da se ta optimalno razvije po štirih tednih jemanja. Vendar pa je imel srečo: njegove težave so se skoraj končale v nekaj dneh, ko je začel jemati hudičev krempeljc. Mimogrede, rastlina je dobila ime po izrastku, ki ostane nad zemljo, ko odcveti in nastanejo plodovi, ki so razvejani v obliki nekakšnega kremplja. To so precej trdi plodovi, vsebujejo pa seme rastline. Ko kopitarji hodijo po plodovih, jim delci ostajajo med kopiti, s tem pa se seme raznaša naokrog.
Miha danes uživa samo še hudičev krempeljc in prav nobenega drugega zdravila več. Včasih si koleno namaže z gelom iz arnike, to pa je tudi vse. Ugotovil je, da so se z uživanjem učinkovine iz te rastline končale tudi njegove težave z želodcem in črevesjem. Ne napihuje ga več, nima prebavnih motenj, želodec se je umiril. Potovanja torej zanj niso več taka kalvarija.
Podobno zgodbo bi lahko povedalo precej ljudi, ki so se že srečali s hudičevim krempljem oziroma pripravkom iz te rastline. Kot rečeno, tisto, kar ima tako dobrodejen učinek na človekovo telo (bolečine, vnetje), so podzemeljski plodovi, ki vsebujejo iridoidne glikozide (najpomembnejši je harpagozid). Te plodove posušijo in zmeljejo v prah, ki ga potem v obliki tablet dobijo bolniki.
Švicarski naravni zdravnik Alfred Vogel je med svojimi mnogimi potovanji po vsem svetu spoznal to zdravilno rastlino, ki so jo domorodci uporabljali za mnogo različnih težav, od bolečin v vratu, ramenih, hrbtenici, komolcih, kolkih, kolenih in drugih sklepih, pa do bolečin v mišicah in vezivnih tkivih, glavobolih, migrenah, tudi za prebavne motnje, za težave z žolčnikom in jetri, za spodbujanje apetita in za zniževanje vročine. Voglova načela so bila in so še vedno zelo jasna: ničesar ne smeš vzeti naravi, ne da bi ji ustrezno vrnil nazaj. Lahko pa na pameten način uporabiš, kar ti narava sama daje. Tako se je dogovoril z Južnoafriško republiko, da je lahko tam začel gojiti hudičev krempeljc. Edino v naravnem okolju namreč lahko uspeva tako, da daje gomolje z ustrezno učinkovino. Vendar pa je hotel stvari obdržati pod nadzorom. Zato še danes Švicarji iz Afrike prinesejo suhe plodove v obliki prahu in iz njih izdelujejo zdravilo (Artroforce). Iz semena, ki ga dobijo v Afriki, pa v Švici najprej predvzgojijo sadike, ki jih potem spet prepeljejo na rastišče v Afriki.
Ker gre za zdravilo, ne za prehransko dopolnilo, mora vsebovati vedno enako količino enakih sestavin, zato Švicarji rastlino stalno nadzorujejo. Le tako je mogoče zagotoviti, da bolnik kupi tisto zdravilo, ki so ga preizkušali v kliničnih raziskavah. Za hudičev krempeljc, ki je po takem postopku »pretopljen« v zdravilo, so naredili kar nekaj raziskav predvsem v Švici, Veliki Britaniji ter še nekaterih drugih državah. Ugotovili so, da zdravilo iz hudičevega kremplja deluje enako dobro kot kemijsko izdelana zdravila. Njegova prednost pa je, da nima stranskih učinkov in da zaradi tega bolnikom ni treba jemati še toliko drugih zdravil.
Besedilo: Milka Krapež
