Divji Kostanj (Aesculus hippocastanum) iz družine divjekostanjevk
Kot so pokazale analize rjavega premoga, je bil pred zadnjo ledeno dobo divji kostanj doma v Srednji Evropi. Potem se je umaknil proti jugu in se razširil v severni Grčiji, na balkanskem gorovju, Kavkazu in v Mali Aziji vse do Himalaje. V Srednjo Evropo se je vrnil šele, ko je zdravnik in botanik Karl Clusius (1526-1609) dobil od turškega sultana ob slovesu v dar semena divjega kostanja in jih je leta 1576 posadil v dunajskem parku Hofgarten. Prvi je divji kostanj upodobil in opisal Matthiolus leta 1565, ko je dobil vejo s sadeži iz Carigrada. Vendar je preteklo še veliko časa, preden se je drevo spet ukoreninilo pri nas. Zaradi njegove pokončne rasti, lepih listov in čudovitih cvetov si danes težko zamislimo park brez divjega kostanja.
Tabernaemontanus o izvoru nemškega imena »Rosskastanie« (konjski kostanj) pravi: »Imenujejo ga konjski kostanj, ker pomaga sopečim konjem.« Kostanj so dodajali hrani konj, ki so imeli težave pri dihanju. Poleg tega so ga uporabljali kot nadomestek za kavo in za izdelavo lepila. Divji kostanj je tudi priljubljena zimska hrana jelenov, srn in divjih prašičev.
Divji kostanj spada v družino divjekostanjevk (Hippocastanaceae). Je gosto listnato drevo, ki zraste do višine 35 m. Lahko doseže starost 250 let in umre največkrat zato, ker ga podre ali polomi veter. Spomladi tvori debele stožčaste in lepljive popke temno rdeče barve. Iz njih se razvijejo do 20 cm dolgi listi, razvejani v 5 do 7 prstov. Mladi listi so rjavo-rdeči in popolnoma dlakavi. Ko dlakavost izgine, postanejo listi zeleni in se poravnajo vodoravno. Stožčasto socvetje, ki stoji pokonci, združuje več kot sto posameznih belih ali rdečkastih cvetov. Zeleni bodičasti plodovi imajo grobo lupino. Ko je plod zrel, lupina poči. Pokažeta se eno ali dve temno rjavi, svetleči se semeni s svetlejšo liso.
Kostanj cveti od maja do junija.
V ljudskem zdravilstvu se divji kostanj uporablja pri poškodbah in zvinih, hematomih, bolečinah v hrbtu, revmi, obolenju ven, oteklinah po operaciji ali zaradi poškodbe. Nekoč so iz listov divjega kostanja izdelovali sirup proti kašlju.
Danes se za zdravljenje uporabljajo le še posušena semena divjega kostanja. Farmakološko najpomembnejša sestavina semen je escin, zmes različnih triterpenskih saponinov.
ESCOP (Experiment Station Committee on Organization and Policy, Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z rastlinami) priporoča uporabo semen divjega kostanja pri kroničnih obolenjih ven, kot so krčne žile, bolečine ali občutek teže v nogah, pa tudi pri oteklinah, krčih in srbenju.
Venaforce ® je registrirano zdravilo rastlinskega izvora, na osnovi izvlečka semen divjega kostanja, za zdravljenje simptomov...
Venagel gel iz izvlečka semen navadnega divjega kostanja pomaga pri občutku težkih in utrujenih nog.
