Timijan (Thymus vulgaris) iz družine ustnatic
Imeni timijan in Thymus vulgaris izhajata iz grškega izraza »thymos« (duh, pogum). Vulgaris je latinska beseda in pomeni »navaden, običajen«. Izvorni pomen je dim, kar je verjetno povezano z močnim vonjem timijana. Že stari Egipčani naj bi ga uporabljali za umivanje trupel in za kajenje. Timijan kot zdravilo omenjajo že Galenus, Aëtius, Dioskurid in Plinij. Predvideva se, da so timijan okoli leta 1100 n.št. preko Alp prenesli benediktinski menihi. Zdravilni učinek so odkrili šele v srednjem veku. Opatinja Hildegard von Bingen je hvalila njegovo učinkovitost pri težki sapi, astmi in oslovskem kašlju. Prav tako naj bi timijan uničeval bakterije, uravnaval prebavo in povečal prebavljivost številnih jedi, predvsem mesa in suhomesnih izdelkov. Pogosto se uporablja tudi v kuhinji kot začimba pri pripravi različnih jedi.
Timijan spada v družino ustnatic (Lamiaceae). Je manjši grm, ki zraste nekje 40 cm in ima olesenelo in močno razvejano steblo. Majhni, ozko linearni do eliptični listi so na spodnji strani dlakavi, po robu pogosto zviti in na kratkem peclju s prilističi, razporejeni drug nasproti drugega. Ima majhne rožnate cvetove, ki tvorijo bujne šope. Vsa rastlina prijetno aromatično diši. Majhna okrogla semena raznašajo mravlje.
Timijan cveti od junija do septembra in najbolje uspeva na suhi, sončni legi.
ESCOP (Experiment Station Committee on Organization and Policy, Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z rastlinami) priporoča uporabo zeli timijana pri vnetju dihalnih poti, pa tudi pri bronhitisu in oslovskem kašlju, vnetju želodčne sluznice ter za preprečevanje zadaha.
Najbolj poznan in raziskan učinek zeli timijana je spodbujanje izkašljevanja (to je posledica učinka terpenov) in pomirjanje krčevitega kašlja (to je posledica učinka flavonoidov). Timol v eteričnem olju učinkovito uničuje različne bakterije, viruse, glivice ter spodbuja prekrvitev kože. Izvleček timijana ima tudi dobre antioksidativne lastnosti.
Besedilo: Urška Živko