Glog (Crataegus laevigata) iz družine rožnic
Njegovo ljudsko ime je beli trn in se nanaša na snežno bele cvetove. Botanični naziv izhaja iz grške besede »kratos« (trdost) in se nanaša na trdoto glogovega lesa. Stari Germani so uživali plodove gloga surove ali skuhane v kašo. Uporabljali so ga tudi za razmejevanje posestev. Od koder tudi izvira nemško ime »Heckendorn« (Hecke – živa meja, Dorn – trn). Njegov rdečkast les so uporabljali za izdelavo orodja.
Glogova vejica je nekoč pred vrati hleva veljala za zaščito pred bolečino. Amuleti z glogom pa naj bi varovali pred boleznijo.
Čeprav je glog doma po vsej Evropi, so Kitajci prvi odkrili njegovo uporabnost v zdravilstvu. Rastlina je postala znana kot zdravilo za srce šele v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi irskega zdravnika Greena in ima poslej trdno mesto med dragocenimi zdravili rastlinskega izvora.
V ljudski medicini se glog uporablja pri težavah s srcem, nizkem ali povišanem krvnem tlaku, aterosklerozi, težavah pri dihanju, omotici in kot pomirjevalo.
Glog sodi v družino rožnic (Rosaceae) in je med 1,5 in 4 m visoko drevo ali grm. Njegov les je izredno trd, veje pa trnove. Listi so na robovih napiljeni, cvetovi pa beli, včasih celo rdeči. Glog cveti maja in junija. Posamezne rastline lahko živijo tudi do 500 let. Glog raste kot redko grmičevje ali pa kot živa meja. Dobro uspeva na sončni legi ali v svetlih listnatih gozdovih.
