Ginko (Ginkgo biloba) iz družine ginkovc
Drevo ginka je edini še živeči predstavnik rodu ginkovcev, ki je doživel svoj glavni razvoj v času dinozavrov. Zato ga imenujejo tudi „živi fosil“. Pred 150 milijoni let so bili ginki razširjeni tudi v Evropi, v ledeni dobi pa so izginili. Samo Ginkgo biloba je preživel v jugovzhodni Kitajski, kjer ga častijo kot „drevo spoznanja“. V tradicionalni kitajski medicini so bila ginkova semena cenjeno zdravilo za tuberkulozo, čemur botruje njihovo močno antibakterijsko delovanje. Uporabljala so se tudi kot ekspektorans, sedativ, digestiv in antirevmatik. Iz Kitajske se je drevo razširilo v Korejo in na Japonsko, kjer so ga radi sadili zlasti okoli templjev. Leta 1712 je drevo ginka opisal nemški zdravnik in naravoslovec Engelbert Kämpfer, ki je drevo spoznal med svojim dveletnim bivanjem na Japonskem. Okoli 1730 so posadili prvi primerek v Evropi, in sicer v botaničnem vrtu v Utrechtu. Drevo je postalo v Evropi zelo priljubljeno.
Ginkovec zraste med 30 in 40 metrov visoko, s premerom debla do 4 metre. Značilni listi oblike dvodelne pahljače so intenzivno zeleni in se jeseni obarvajo bleščeče zlato rumeno. Cveti šele pri starosti 20 do 30 let, in sicer v mesecu maju. Ginkovci dosežejo visoko starost - do tisoč let. Razvijejo košato drevesno krošnjo. Čeprav je po botanični klasifikaciji ginko blizu našim iglavcem, vsako jesen odvrže liste.
Za zdravilno uporabo so primerni posušeni listi in pripravki iz le-teh, predvsem visoko koncentrirani suhi izvlečki. Najpomembnejše učinkovine v listih so flavonski glikozidi in terpenlaktoni. Z listi ginka, njihovimi izvlečki in posameznimi sestavinami so opravili številne farmakološke raziskave. Potrjeno je, da spodbujajo prekrvavitev možganov, preprečujejo poškodbe zaradi prostih radikalov, izboljšujejo spomin in zavirajo napredovanje Alzheimerjeve bolezni.
V Evropi ni tradicionalne uporabe. V kitajskem zdravilstvu se uporablja pri astmi, visokem krvnem tlaku in boleznih srca, pa tudi pri motnjah arterijske prekrvavitve.
Drevo ginka raste množično na Kitajskem, Japonskem in v Koreji, v Evropi pa ga gojijo na plantažah.
