Aloja (Aloe barbadensis) iz družine zlatokorenovk
Aloja je zdravilna rastlina iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Doma je v Afriki, sorodne vrste pa najdemo tudi v Sredozemlju in Indiji.
Aloja je rozetasta brezstebelna rastlina. Ima približno 20 mesnatih, debelih listov, dolgih 40-50 cm, ki imajo na robu in na spodnji strani bodice. Socvetje je visoko 60-90 cm, z belimi listi cvetnega venca in rumeno rdečimi cvetovi.
Aloja se uporablja notranje kot močno odvajalo. V majhnih količinah okrepi menstruacijo. Zunanje se sveže iztisnjen sok uporablja pri opeklinah, sončnih opeklinah, pikih žuželk in podobnem.
Po Pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je gel aloje uvrščen v kategorijo H, aloja kot zdravilo pa v kategorijo ZR.
V kategorijo H se razvrstijo zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, če se uporabljajo deli rastlin v določeni stopnji rasti (dozorelosti). Za zdravilne rastline kategorije ZR je značilna strupenost pri prekoračenih odmerkih, v priporočenih odmerkih pa so možni neželeni škodljivi učinki, tako da varnost ni zagotovljena brez zdravniškega nadzora zdravljenja. V kategoriji ZR so tudi zdravilne rastline s toksičnim učinkom.
Najpomembnejše zdravilne učinkovine v aloji so derivati antracena in alkilni kromoni. Derivati antracena povzročajo nabiranje vode v črevesju, povečajo pritisk in spodbujajo delovanje črevesja. Znanstvena posvetovalna komisija za zdravljenje z rastlinami ESCOP (European Scientific Cooperative on Phytotherapy) jo priporoča pri zaprtju, vendar lahko preparate aloje uporabljamo le prehodno (največ dva tedna).
|
OPOZORILO! Med nosečnostjo notranja uporaba aloje ni priporočljiva, saj spodbuja krčenje maternice. Ker se izloča v mleko, se je izogibamo tudi med dojenjem, saj dojenčkom povzroča driske. Notranja uporaba prav tako ni priporočljiva pri hemoroidih ali bolezni ledvic. Odvajalni učinek lahko povzroči krče v prebavilih. Dolgotrajna uporaba moti ravnovesje elektrolitov in lahko s tem privede do resnih motenj krvnega obtoka. |
