Manj dopamina z ekranov, več iz dobrih odnosov

Živimo v času, ko lahko spremljamo skoraj vsak korak drugih ljudi, v resnici pa tako malo vemo, kaj se skriva v njihovih globinah. Spletni »prijatelji« z nami delijo utrinke iz svojega življenja, mi pa jim vračamo všečke, srčke in kratke komentarje. Tako ohranjamo občutek povezanosti, čeprav se morda že dolgo nismo zares pogovorili. Koliko časa namenimo spremljanju življenja drugih in koliko temu, da smo tudi sami del njega? In koliko zadovoljstva nam prinesejo vsi ti drobni digitalni odzivi v primerjavi s toplino pristnega srečanja?

V iskanju nenehnega zadovoljstva

Ste se že kdaj vprašali, zakaj tako hitro sežemo po telefonu, tudi ko za to ni resnične potrebe? Telefon že dolgo ni zgolj to, čemur je bil v osnovi namenjen. Tako je vse bolj igračka, ki nam nudi predvsem »predah«, čeprav po njem pogosto posežemo iz povsem drugih vzgibov (želimo preveriti e-pošto, prebrati novice ipd).  Če preverjate, koliko všečkov je dobila zadnja objava in vas ti polnijo z zadovoljstvom, je telefon še pogosteje v rokah. Vsaka drobna »nagradica« spodbuja s sprotnemu preverjanju in lovljenju novih. Lahko bi rekli, da prav s telefonom lovimo tudi dopamin.

Toda naši možgani so znali uživati že dolgo pred izumom pametnih telefonov. Še dobri dve desetletji nazaj smo zadovoljstvo pogosteje odkrivali v gibanju, ustvarjalnih dejavnostih, raziskovanju in predvsem – precej tesnejših stikih z drugimi. In čeprav se nam zdi samoumevno, da nas prijeten pogovor, iskren objem ali skupen smeh spravijo v boljšo voljo, se za tem skrivajo tudi zanimivi procesi v naših možganih. Pregleden znanstveni članek, objavljen leta 2025 v reviji Pharmacological Reviews, razkriva, kako pomembno vlogo ima dopamin tudi v naših odnosih z drugimi.

Če pomislimo na trenutke, ki so nas v življenju najbolj osrečili, vanje zagotovo ne sodijo všečki. V spomin pa hitro priplavajo osebe, s katerimi smo si delili lepe trenutke. Nekateri davni pogovori še danes odmevajo v srcu, čeprav smo podrobnosti morda pozabili. Ostal je občutek.

Skupaj, a vsak v svojem svetu

A kaj, ko je tudi medsebojno druženje tesno prežeto s pogledi na telefon. Včasih želimo odgovoriti na »nujno« sporočilo, hip zatem že preverjamo obvestila, ko na zaslon prihiti zanimivost, ki jo želimo podeliti. Kot bi bil kdorkoli pomembnejši od nas samih, ki sedimo za tisto mizo. Če se ozremo po mizah v lokalih, vidimo enake prizore. Ne pozabimo še na nujno fotografiranje krožnika, selfi za spomin in hitro deljenje obojega – preden pozabimo.

Raziskave kažejo, da lahko že sama prisotnost telefona na mizi vpliva na kakovost pogovora in zmanjša občutek bližine med sogovornikoma, še posebno kadar govorita o osebnih stvareh.

Zanimivo, kajne? Naprava, s katero lahko dosežemo ljudi na drugem koncu sveta, nas lahko hkrati oddaljuje od tistih, ki sedijo tik ob nas.

Osamljenost ima veliko obrazov

Lepo je imeti ob sebi prijatelja, s katerim lahko delimo veselje, pa tudi tisto, kar nas teži. Osebo, ki nas pozna do obisti, ki jo le pogledamo in nas razume. Človeka, ob katerem smo lahko ranljivi in ob komer zlahka odložimo vse maske. Takšnih oseb nihče nima veliko, a če imamo eno, smo lahko hvaležni in srečni.

Pravzaprav se sreča ne meri po številu ljudi, ki nas obkrožajo. Različne potrebe po bližini imamo. Nekdo je povsem zadovoljen z nekaj dobrimi prijatelji, drugi uživa v živahni družbi, tretjemu veliko pomeni čas, ki ga preživi sam. A to ne pomeni, da je zadnji bolj osamljen od prvega ali drugega. O osamljenosti govorimo predvsem takrat, ko med odnosi, ki jih imamo, in bližino, ki si jo želimo, nastane razkorak. Neredko je za ta občutek kriva tudi naprava v rokah …

Ko osamljenost traja predolgo, lahko pušča posledice tudi na našem duševnem zdravju. Metaanaliza 37 raziskav, objavljena leta 2023 v reviji Journal of Affective Disorders je pokazala, da se osamljenost in depresivni simptomi lahko medsebojno poglabljajo. Osamljenost lahko prispeva k razvoju depresivnih simptomov, ti pa človeku pogosto zmanjšajo voljo in energijo za druženje.

Prav zato je pomembno, da svoje odnose redno negujemo. Včasih smo mi tisti, ki potrebujemo pogovor ali spodbudno besedo, drugič lahko takšno oporo ponudimo nekomu drugemu. Druženje pa je lahko tudi zgolj sprostitev, skupaj preživet čas, kjer se začutimo, povežemo, nasmejemo in včasih tudi izjočemo. Telo vsakokrat začuti pravo kemijo, ki nas neguje bolj od vseh reči, ki prepogosto polnijo naše prostore (in glave).

Ob vseh obveznostih in vsakodnevnem hitenju se včasih težko zares sprostimo, tudi ko smo v prijetni družbi. Takrat nam lahko pri umirjanju pomaga tudi narava. Izvlečka pasijonke in melise v  A.Vogel Relax pršilu prispevata k sproščanju ob stresu.

Ko zvečer odložimo telefon, se najbrž ne bomo spomnili vseh objav, ki smo jih pregledali. Zagotovo pa bomo še vedno čutili toplino pogovora, prijazne besede ali objema. In če takšnega trenutka danes še ni bilo, imamo še vedno priložnost, da ga nekomu morda podarimo sami.

Zapisala: Sabina Topolovec