Enciklopedija rastlin

Islandski lišaj ali Cetraria Islandica sestavlja 5 do 10 cm visoko rušo iz loputic, ki so zgoraj sivkasto zelene ali zelenkasto rjave, spodaj pa svetlejše. Sveži lišaji so mehki, posušeni pa hrustančasti in usnjati. Na Islandskem raste lišaj v nižinah, pri nas in v srednji Evropi pa po planinah. Čas nabiranja je zgodaj spomladi in jeseni.

Slovenska ljudska imena so tudi: bohinjski mah, gorjanski mah, gorski mah, gorski lišaj, grenivc, grenki mah, islandski mah, planinski mah, pljučnik, pljučni mah, plučnik, pljučnjak…

Slovensko botanično ime te steljčnice je zavajujoče, saj lišaj ne izhaja iz Islandije, temveč je razširjen po celotni severni polobli. Zavajajoče je tudi najpogostejše ljudsko ime, planinski mah, saj gre v resnici za lišaj in ne za mah.

Kemična sestava zelišča: vsebuje polisaharida lihenin in izolihenin, ki dasta z vodo sluz, 2-3 % grenke snovi cetrarina (cetrarna oz. etilprotocetrarna kislina), vitamin B12, veliko joda (menda največ od vseh kopenskih rastlin), železo.

Je pomemben vir hrane za severne jelene, ki so najvažnejša domača žival Laponcev in ljudstev severne Sibirije.

Islanski lišaj uporabljamo pri vnetju želodčne sluznice, bljuvanju in prebavnih motnjah, pa tudi pri bronhialnem katarju in bronhitisu. Pomirja sluznico, pomaga pri zdravljenju podhranjenosti in izčrpanosti. Deluje kot blažilno in čistilno sredstvo pri tvorih, mozoljih, aknah in ranah.

Ali ste vedeli…

• da je lišaj simbioza med glivo in algo?
• da v ljudskem zdravilstvu droga spodbudi izločanje mleka in se uporablja pri mešanicah za dojenje?
• da poročajo o šibkem antibiotičnem učinku lišajnih kislin in imunostimulativnem delovanju izvlečka iz droge?
• da je bilo zdravilo Isla-Moos (Islandski lišaj) prvo nemško zdravilo, standardizirano že davnega leta 1864?